Pravna država, kje si?

V zaznavah javnosti pri nas je gotovo zelo problematična točka delovanje sodišč, kar postane najbolj očitno v mednarodnih primerjavah. V anketi izvedeni leta 2010 se je Slovenija po oceni javnosti nahajala v vrhu najslabše delujočih držav, kar zadeva sodstvo. Le slabih 30% anketiranih pri nas meni, da sodišča delajo dobro. Na nasprotnem polu so skandinavske in nekatere zahodnoevropske države, kjer je tako menilo od 60 do 80% vprašanih.

 

Pomemben vidik slabe ocene sodišč pri nas je njihova neučinkovitost, ko gre za zadeve, v katere so vpleteni 'premožni in vplivni'. V mnogih primerih se ti medijsko izpostavljeni postopki niso končali z obsodbo in v javnosti se je utrdil vtis, da ima ekonomsko ali politično vpliven posameznik pri nas vse možnosti, da se izogne kazni. Kar 73% vprašanih tako meni, da naša sodišča ščitijo interese močnih, kar je tretji največji delež med vsemi državami.   

 

Prav tako je v javnosti močno prisoten vtis, da so ravnanja sodišč pri nas podvržena političnim pritiskom. Tu je Slovenija, skupaj s Portugalsko, celo na prvem mestu po deležu anketiranih, ki s tem soglašajo. Razlike med državami so sicer zelo velike, kar nakazuje, da je raven varovanja zakonitosti v evropskih državah zelo različna. Po ocenah nacionalnih javnosti je daleč najboljše stanje v skandinavskih državah, na nasprotnem polu pa so predvsem nekatere južno in vzhodnoevropske države.

 

Navedeni podatki so vsekakor razlog za skrb. Zaupanje v pravno državo je ključno za vzpostavitev ozračja zaupanja in zakonitosti v družbi nasploh, tako v zasebni sferi, kot v poslovnem svetu, politiki in drugje. Omogoča boljše delovanje vseh družbenih sistemov.

Ko rečemo enakost, želimo varnost

Katera je ključna vrednota pri nas? V Letu 1992 se javnomnenjsko prvič 'spopadeta' svoboda in enakost in v večini od trinajstih meritev je bil delež anketirancev, ki se jim zdi svoboda pomembnejša od enakosti večji. To je še zlasti izrazito v času gospodarskega in socialnega blagostanja v letih 2003-2008, po nastopu krize pa se razlika v deležih prične zmanjševati.

Leta 2001 pa se tekmi pridruži še ena vrednota – varnost. Ta v javnomnenjskem dvoboju takorekoč 'pomete' s svobodo, saj varnosti praviloma daje prednost okoli 60% anketiranih, svobodi pa okoli 30%.  

Enako prepričljivo pa varnost prevlada tudi nad enakostjo, saj je razmerje med deleži podobno – dve tretjini anketiranih dajeta prednost varnosti, ena tretjina pa enakosti.

Varnost je v resnici tista vrednota, ki je pri nas ključna, svoboda in enakost sta ji podrejeni. Enakost je zaželjena prav zato, ker je v njej veliko varnosti, še zlasti ekonomske. In obratno, povečanje neenakosti prinese veliko socialnih tveganj. Zahteve po večji enakosti ne izhajajo toliko iz občutkov državljanske solidarnosti, kot iz 'oportunizma'. Drugače povedano, anketiranci z enakostjo nimajo v mislih revnejših državljanov, pač pa izboljšanje ali vsaj ohranjanje materialnega položaja svojega gospodinjstva. V družbi majhnih socialnih razlik namreč vidijo zagotovilo, da se ta v primerjavi z drugimi ne bo poslabšal.