V Sloveniji je krajevna pripadnost pri večini močnejša kot nacionalna, saj je primarna prostorska navezava kraj bivanja in ne država kot celota. Regionalna pripadnost je zaenkrat sorazmerno nizka, lahko
pa začne naraščati, če se bo pričela politično osmišljati.
Naraščajočemu lokalizmu lahko postavimo ob bok naraščajoč umik v
zasebnost. V zadnjih dvajsetih letih vidimo izrazit primat družine, pri čemer
pa Slovenija ni nikakršna izjema. Zanimiv je trend pri delu, ki je sprva po
pomenu na enaki ravni kot družina, nato pa prične upadati. Naraščata pa pomen
prostega časa in prijateljev. Delo torej postaja vse manj centralna vrednota,
tudi nezadovoljstvo s sfero dela je v Sloveniji precejšnje, saj je eden
glavnih virov stresa.
Pomen vere počasi upada, predvsem z menjavo generacij. Vera v nekaterih
evropskih državah kot so Grčija, Poljska ali Irska opravlja pomembno vlogo vira
socialnega in čustvenega kapitala, zlasti skozi obiskovanje obredov, a
Slovenija ni med njimi. Povsem na dnu je politika, ki deluje kot antivrednota -
dolgočasna, zapletena, ignorantska do navadnih ljudi in predvsem nemoralna,
koristoljubna, koruptivna. Torej nekaj ‘umazanega’.
